Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca!
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.
(Tone Pavček)
Te Pavčekove besede bi mogle vsak dan odmevati v glavah vsake ženske (pa tudi moških). Premalokrat se zavedamo, zakaj smo na svetu, da smo pomembne, čustvene in pogumne!
Sicer pa danes predstavljam novost, ki v zadnjih dneh nastaja v memicini utvarjalnici. Že dolgo nazaj je moja zlata nečakinja bila prva, ki je prejela wooden necklace. Tako ponosno jo je začela nositi, da sem ji zraven naredila še zapestnico. Zdaj že drugo (ki sem jo, žal, pozabila fotografirati). Nikamor in res nikamor ne gre brez nje. Z njo je, ko gre na sprehod, ko je v vrtcu, med igro, ko pride k nam na obisk, celo, ko spi, jo močno stisne v svojih drobnih rokicah <3
Zdaj sem začela razvajati še nas, malo starejše. In sicer, za čuda :) sem prvo naredila sebi, druga je nastala za teto kot unikatna pozornost ob rojstnodnevnem darilu in zdaj tretja čaka doma na ponosno lastnico - na moji FB strani poteka namreč #memicin giveaway - za razvajanje in da moje drage damice vsaj danes ne bodo pozabile nase.
Imam pa še nekaj teh lesenih kroglic, vrvice in vse ostale pripomočke, ki čakajo, da bodo nastale kmalu spet nove in nove. Ob materinskem dnevu bom pripravila nov #memicin giveaway, ko bom razkrila še eno skrivnost iz svoje delavnice.
Bodite v cvetju, danes, jutri, VEDNO!
Z ljubeznijo, memica :*